Jan Coretti Kuret

Pianist Jan Coretti Kuret obiskuje Univerzo umetnosti v Berlinu (Nemčija), kjer študira pod
mentorstvom profesorja Christiana Petersena. Kot solist in komorni glasbenik je nastopal v Sloveniji,
Italiji, Avstriji, Nemčiji, Franciji in na Madžarskem, snemal je za RTV Slovenija in italijansko
radiotelevizijo RAI. Redno tekmuje na prestižnih državnih in mednarodnih tekmovanjih, lani je na primer osvojil prvo nagrado na tekmovanju v Zwickauu.

Kaj vas pri igranju klavirja najbolj navdušuje?

Kar me pri igranju klavirja najbolj navdušuje, je dejstvo, da klavir omogoča skoraj vse, česar drugi instrumenti ne zmorejo. Ogromen dinamični razpon in neskončna paleta barv zvoka omogočata imitacijo različnih glasbil, tako da si pri igranju pogosto predstavljam, da bi namesto klavirja zazvenel celoten simfonični orkester. Pianist je nekako kombinacija dirigenta in glasbenika v orkestru: odloča o vsem, kar tudi sam izvaja. Izdelava glasov in harmonij, ki se stalno prepletajo, barv v zvoku, oblikovanje melodije so nekatere naloge, ki jih ima pianist s svojim instrumentom. Dobro “dirigiranje” klavirja je velik izziv, ki zahteva veliko vaje in časa, predvsem ker klavir deluje kot veliko zvočno ogledalo: vsak gib, vsak dotik na tipkovnici klavir vedno prevede v zvok na isti način in se nikoli ne laže.

Kaj ste v življenju pridobili z igranjem klavirja oz. ukvarjanjem z glasbo?

Rad se opišem kot zelo občutljivega in emocionalnega človeka. Menim, da je glasba ti dve lastnosti skozi čas zelo krepila. Poleg tega mislim, da je igranje klavirja, ki zahteva odločnost in avtoriteto, utrdilo mojo samozavest. Kot vsi vedo, se za igranjem klavirja skriva veliko dela in potrpežljivosti: večkrat si želim takojšnjega napredka, vendar je potrpežljivost vedno poplačana. Ko v življenju doživim neuspeh, se s tem kar dobro sprijaznim, saj sem srečal neuspehe že na začetku glasbene poti in še vedno se lahko pojavijo. Ukvarjanje z glasbo me je tudi privedlo do spoznavanja drugih glasbenikov in pogosto do res dobrih prijateljev.

Kdo so vaši vzorniki in kaj vas navdušuje pri njih?

Imam veliko vzornikov. Vsak glasbenik, ki sem ga srečal na svoji glasbeni poti, velja za vzornika, saj se od vsakega da nekaj naučiti. Zelo cenim svoje vrstnike, predvsem zato, ker se z njimi najbolje primerjam in si izmenjujem glasbene izkušnje na isti ravni. Pogosto se pri igranju klavirja znajdem v tehničnih težavah, s katerimi so se morali spoprijeti tudi moji sovrstniki, kar mi je omogočilo, da sem se od njih nekaj naučil, in obratno. Pomemben vzornik je zame profesor Gábor Eckhardt iz Budimpešte. Njegove prve klavirske ure sem obiskoval pri enajstih letih, od takrat sem se k njemu pogosto vračal, saj mi je v pomembnih fazah moje glasbene poti, kot so priprave na tekmovanja in sprejemni izpiti, vedno priskočil na pomoč. Veliko truda vlaga v razvoj osebnosti svojih mladih učencev in se poglobi v to, kako mladi učenci razmišljajo. Vedno znova me preseneča, kako takoj prepozna težave z določenimi pasažami, ne zato, ker jih nisem dovolj vadil, ampak zato, ker imam morda napačen pogled na te težave. Profesor Eckhardt me je naučil, da sem se zavedel, kako pretirano premišljanje lahko upočasni delo in moti pri gradnji umetniške samozavesti. S svojimi sposobnostmi in izkušnjami, ki jih je pridobil skozi leta, je moj največji pedagoški vzornik. Želim si, da bi tudi jaz nekega dne lahko tako poučeval klavir. Med svetovno znanimi glasbeniki bi rad omenil dva pomembna vzornika: dirigenta Ivána Fischerja in pianista Iva Pogorelića. Madžarski dirigent izvaja glasbo na najvišjem nivoju: s svojo avtoriteto, izkušnjami in globokim glasbenim intelektom vedno pripravi orkester na najnaravnejšo in istočasno najnatančnejšo izvedbo glasbenih del. Pogorelić pa je odličen primer umetnika, ki uživa popolno svobodo v interpretaciji, in sam menim, da je svoboda ena najpomembnejših komponent, ki iz človeka naredi umetnika.

Ali vam katera dejavnost izven glasbe pomaga pri igranju klavirja in na kakšen način?

Poleg glasbe je zgodovina eno mojih drugih velikih zanimanj. Vsakič, ko se lotim učenja novega repertoarja, zlasti skladateljev, ki jih izvajam prvič, rad poglobim svoje znanje o obdobju in družbi, v kateri je glasba nastala, z branjem zgodovinske literature. Čeprav me branje knjig prej ni posebej privlačilo, mi je spoznavanje literature omogočilo, da sem se poglobil v različne aspekte družbe v določenih zgodovinskih obdobjih. Glasba in literatura sta obe del umetnosti in sta zaradi tega tesno povezani. Mislim, da se iz tematik v literaturi in iz same uporabe jezika v različnih obdobjih dobro da razglabljati o tem, kako je človek v preteklosti razmišljal, čutil, govoril. Pomembno je vzpostaviti vez z ozadjem glasbenih del tudi preko razumevanja zgodovine in psihologije družbe, v kateri so bila dela ustvarjena.

Kakšni so vaši cilji za to študijsko leto?

V tem študijskem letu, ki predstavlja prvi letnik študija na glasbeni akademiji, želim povečati angažiranost v projektih, kot so koncerti, tekmovanja ter projekti s komornimi zasedbami, za katere sem imel med šolanjem na gimnaziji manj časa. Želim si še večje samostojnosti in natančnosti pri delu in to, da bi se čim bolje razvil z glasbenega in tehničnega vidika na klavirju. Prav tako se zavedam, da bom potreboval nekaj časa in energije za prilagajanje novemu okolju in življenju v veliki metropoli, kot je Berlin.

Imate kakšno vizijo v zvezi z vašim ukvarjanjem z glasbo?

Nimam povsem jasne vizije o svoji prihodnosti, vendar sem prepričan, da bo glasba v neki obliki moj poklic in pomemben del mojega življenja. Poleg igranja klavirja se že nekaj let ukvarjam z
dirigiranjem ter malo s poučevanjem in želim nadaljevati s tem, ker menim, da je pomembno razširiti svoje glasbeno znanje in se kot umetnik uveljaviti na več področjih.

Kateri je vaš najlepši spomin na študij na osnovnošolski ravni?

Lepih spominov iz let na glasbeni šoli v Kopru imam veliko, vendar se rad spominjam prvega nastopa na državnem klavirskem tekmovanju v Novi Gorici, ki je bil zame nekaj posebnega. Še vedno se spominjam, kako sem užival z Mozartovimi variacijami, Bachovo dvoglasno invencijo in predvsem s Kapustinovo sonatino ter se na koncu tudi dobro uvrstil. Najlepši spomini pa prihajajo z Madžarske, kjer sem poleti večkrat obiskoval klavirske tečaje in spoznal svojega najboljšega prijatelja, s katerim še danes po več kot sedmih letih hranim res pravo prijateljstvo.

Kaj menite, da potrebuje vsak učenec/študent klavirja, da se uspešno razvije?

Menim, da je v zgodnjih letih pomembno, da se učenec klavirja čim več ukvarja z glasbo v celoti, da vzljubi glasbo in se zanjo strastno zanima. Zato je okolje, v katerem mladi pianist raste, ena najpomembnejših stvari. Naj bo to družina glasbenikov ali glasbena šola, pomembno je, da mlad človek potone v lepoto glasbe, obiskuje koncerte, sodeluje v pevskih zborih in orkestrih ter se z vrstniki pogovarja o glasbi. Disciplina, sposobnost koncentracije in kakovost glasbenega pouka so seveda bistvene, vendar menim, da je ljubezen do glasbe prva in najpomembnejša motivacija, ki mladega pianista spodbuja k delu. Disciplina in koncentracija sta tudi vprašanje zrelosti in volje, ki se pri nekaterih razvijeta prej, pri drugih pa kasneje. Ljubezen in čustveno razumevanje glasbe pa sta dve stvari, ki se težko pridobita kasneje. Poznam veliko primerov nadarjenih učencev, ki so prenehali z igranjem klavirja, ker so starši ali učitelji zahtevali le disciplino in neprestano vadenje. Učencem zaradi tega nikoli ni uspelo vzpostaviti močne vezi z energijo, lepoto in emocijami, ki jih nudi glasba, ter so posledično igranje klavirja in ukvarjanje z glasbo popolnoma zasovražili.

Poleg solističnega igranja igrate tudi v komornih zasedbah/z orkestri. Kaj nam lahko poveste o tem in kaj menite, da vam nudi kot pianistu igranje v zasedbi? Bi bilo pomembno, da se že na osnovni stopnji uvaja redno igranje v komornih zasedbah?

Večkrat sem nastopil v komornih zasedbah in si želim, da bi se med študijem enako ukvarjal s komorno glasbo kot s solističnim repertoarjem. Menim, da je igranje v zasedbi, podobno kot igranje z orkestrom, zelo pomembno. Kot pianist, ki je igral v komornih zasedbah, lahko rečem, da je igranje v takšnih zasedbah izjemna izkušnja in pomemben del glasbenega razvoja. Komorna glasba razvija moje komunikacijske veščine ter timsko delo. S sodelovanjem z različnimi instrumentalisti pridobim nove interpretativne ideje in drugačen vpogled v skladbo, ki jo kot pianist obravnavam drugače kot violinist ali fagotist. S komorno glasbo sem se začel ukvarjati nekoliko kasneje, kar pripisujem dejstvu, da mi nobena šola, ki sem jo obiskoval, ni nudila komorne glasbe v predmetniku, temveč je bilo to na lastno pobudo. Zato menim, da bi bilo pomembno, da mlade učence že na osnovni stopnji spodbujamo s primernim repertoarjem k sodelovanju v komornih zasedbah.