Lenart Gubenšek

Lenart Gubenšek je svojo glasbeno pot začel z igranjem klavirske harmonike. Kasneje se je vpisal na Umetniško gimnazijo v Celju, smer klavir pri profesorju Benjaminu Govžetu. V dosedanjem šolanju med njegovimi vidnejšimi uspehi izstopa zlata plaketa in tretje mesto na državnem tekmovanju TEMSIG, ki je potekalo l. 2022 v Mariboru, s čimer si je prislužil solistični nastop s simfoničnim orkestrom Glasbene šole Celje. Sledila so druga mednarodna in državna tekmovanja, na katerih je zmagal prve nagrade. Na 55. tekmovanju TEMSIG je osvojil prvo mesto s klavirskim duom Gubenšek-Pucihar. Svoje znanje je izpopolnjeval na mojstrskih tečajih pri profesorjih Aleksandar Serdar, Natalia Trull, Simon Trpčeski, Srđan Čaldarović idr. Trenutno študira na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Sae Lee.

Lian Pucihar

Lian Pucihar je pri treh letih začel igrati violino, nato pa je pri šestih letih obiskoval pouk klavirja na Glasbeni šoli Vrhnika. Poleg klavirja je nekaj let obiskoval tudi pouk saksofona. Trenutno študira na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Tatjane Ognjanovič. Dodatno se je izobraževal tudi pri drugih priznanih profesorjih, kot so Markus Schirmer, Anna Malikova, Alexander Gadžijev, Jasminka Stančul, Simon Trpčeski in Tadej Horvat. V sezoni 2023/2024 je izvedel recital v Slovenski filharmoniji v sklopu Glasbene mladine ljubljanske. Leta 2024 je bil sprejet na poletno šolo BISMA Akademija na Poljskem. Prejel je nagrade na številnih mednarodnih tekmovanjih v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Hrvaškem. Leta 2026 je na tekmovanju TEMSIG prejel prvo absolutno nagrado v disciplini klavirski duo s pianistom Lenartom Gubenškom.

Imata pred odhodom na oder kakšen skupen ritual, ki vama pomaga doseči medsebojno povezanost pri igranju?

Skupnih ritualov, ki bi jih pred vsakim nastopom ponavljala, pravzaprav nimava. Pred koncertom sva seveda skupaj in nestrpno čakava na trenutek, ko je treba stopiti na oder. Če nama prostor in čas dopuščata, jaz najraje vadim do zadnjih minut. Lian pa ravno obratno – čas pred koncertom raje preživi v miru, brez odvečnega igranja klavirja. Kar se tiče usklajevanja najinih predkoncertnih navad, pa s tem nimava nobenih težav.

Dela katerih skladateljev najraje igrata in pri katerih skladbah se vajini individualnosti v glasbenem svetu najlepše povežeta?

Glede na to, da igrava v duu šele približno leto dni, še nisva igrala dovolj različnih skladateljev, da bi lahko z gotovostjo rekla, kateri nama je najljubši. Zaenkrat sva največ igrala Ravela, pri katerem se zelo zabavava v svetu različnih barv, ritmov in impresionističnih elementov. Kljub temu pa se nama zdi, da se najbolj poveževa v skladbah Rachmaninova. Njegov glasbeni jezik je obema zelo blizu in prav v njegovi glasbi najlažje najdeva skupen izraz, v katerem se najini individualnosti naravno prepleteta. 

Kaj je najbolj dragocen nasvet za dobro medsebojno sinergijo, ki sta ga kot duo prejela od svojega profesorja ali mentorja?

Najpomembnejši nasvet, ki sva ga prejela od prof. Sae Lee, je da se morava pri igranju poslušati. To seveda za glasbenike predstavlja popolnoma osnoven in na prvi pogled preprost del glasbenega ustvarjanja, vendar je popoln prisluh soustvarjalcu zagotovo nekaj težjega. Ko zares prisluhneva drug drugemu, ne le na odru, temveč tudi na samih pripravah na koncert, lahko ustvariva dobro sinergijo in s tem drug drugemu omogočiva več svobode pri izražanju.

Nasvet, ki sva ga prejela, se ne dotika le problematike skupnega igranja, temveč tudi širšega vprašanja sožitja in sobivanja. Šele ko zares prisluhnemo drug drugemu, lahko ustvarimo dobre medčloveške odnose, kar se na svoj način neposredno odraža tudi v glasbi.

Klavirski pedagogi pogosto svetujejo snemanje med vadbo. Ali se med skupnim delom snemata in kako vama to pomaga pri usklajevanju natančnega, sinhronega igranja in fraziranja?

Brez dvoma. Snemanje je postalo eno pomembnejših orodij najinega vadenja. Poslužujeva se ga tako pri pripravi novega programa kot tudi pred koncerti, ko želiva preveriti, kako najina igra zveni v konkretni akustiki dvorane. Pri igranju na dva klavirja je lahko usklajevanje še posebej zahtevno, saj se klavirja pogosto razlikujeta po znamki, velikosti, kakovosti in zvoku. 

Snemanje nama omogoči, da na svojo igro pogledava z določene distance in hitro opaziva stvari, ki jih med samim igranjem težje zaznava. Kljub temu pa je pri najini igri zelo pomembna tudi odrska intuicija, ki ji zaupava. Najpomembneje je, da poslušava drug drugega, da slišiva posamezne glasove in harmonijo ter se znava nanje v trenutku odzvati. Prav to poslušanje nama omogoča, da tudi pri natančni sinhronizaciji ohraniva občutek spontanosti in skupnega diha.

Kako pomembno se vama zdi, da se ujameta tudi v vsakdanjem življenju in ne le v glasbi? Ali to vpliva na kakovost skupne igre v klavirskem duu?

Zdi se nama zelo pomembno. Res je, da sva se bolje spoznala šele, ko sva začela igrati skupaj, vendar se ob skupnem delu in času, ki ga preživiš skupaj, nekako začneš usklajevati tudi zunaj glasbe. To je bilo še posebej intenzivno tik pred TEMSIG-om, ko so bile priprave in vaje najzahtevnejše. Takrat sva se dodobra ujela tudi v vsakdanjem življenju – ob skupnih kosilih, kavah in kakšni šahovski partiji.

Ob tem sva ugotovila, da sva si v marsičem precej podobna. Oba imava dva brata in sva srednja otroka, oba imava rada šah, kuhanje in dobro hrano, šport pa je pri obeh bolj občasna dejavnost. Pomembno pa se nama zdi tudi to, da sva si pri glasbenem delu zelo iskrena in neposredna. Med vajami si poveva stvari brez zadržkov. Če se z nečim ne strinjava ali če eden pri drugem sliši nekaj, kar bi lahko izboljšala, to poveva konkretno in direktno. Misliva, da je prav ta odprtost zelo pomembna, saj nama omogoča, da se ne ukvarjava z osebnimi zamerami, ampak se lahko osredotočiva na glasbo in na to, kaj je za izvedbo najbolje. 

Tudi zato meniva, da dobro ujemanje v vsakdanjem življenju vpliva na kakovost skupne igre. Ko se z nekom dobro razumeš in mu zaupaš, je lažje sprejemati kritiko, se prilagajati in na odru spontano odzivati. Pri klavirskem duu je takšno medsebojno zaupanje še posebej pomembno.

Ali imata mogoče kakšne skupne hobije ali interese zunaj glasbe, ki vama služijo kot sprostitev in krepijo vajino medsebojno zaupanje?

Zagotovo veliko večino najinega skupnega časa preživiva za klavirjem, a prav tako velikokrat odigrava kakšno partijo šaha, če nama čas to dopušča, kajti tudi šah, podobno kot igranje klavirja, jemljeva precej resno.

Zmaga na TEMSIG-u je čudovit uspeh, ki pa prinaša nove izzive. Kakšne cilje imata za prihodnost kot klavirski duo?

Trenutno si želiva predvsem čim bolje izpeljati prihajajočo koncertno sezono, v kateri naju čaka kar nekaj skupnih nastopov, izzivov in priložnosti. Seveda si pa prav tako želiva, da bi se ob teh nastopih še naprej razvijala, ne le kot duo, temveč tudi kot solista, predvsem pa, da bi še naprej uživala v glasbi, ki jo soustvarjava.

Se na odru bolje počutita kot solista ali kot del klavirskega dua?

Ko na odru stojiš sam, je občutek zagotovo nekoliko drugačen. Seveda imaš v nasprotju s komornim igranjem več svobode, vendar ti skupno ustvarjanje v klavirskem duu poda neko posebno vrsto varnosti. S tega vidika je morda lažje nastopati pred večjo publiko poslušalcev, kar seveda vpliva tudi na boljše počutje na samem odru, vendar ne smemo pozabiti na odgovornost, ki jo nosiš do soizvajalca. K sreči naju v soustvarjanju povezuje močna ljubezen do glasbe, ki nama omogoča nadaljnje kakovostno skupno igranje.