Marko Stević je začel z učenjem klavirja leta 2012 na Glasbeni šoli Kosta Manojlović in je zaključil srednješolsko izobraževanje pod vodstvom profesorja Siniše Radojčića. Med šolanjem v Beogradu je nastopal na številnih koncertih kot solist, z orkestrom in v komornih zasedbah. Na domačih in mednarodnih tekmovanjih je osvojil več kot 40 nagrad. Sodeloval je z uglednimi pedagogi in pianisti, kot so Natalija Trull, Håvard Gimse, Lidija Bizjak, Igor Lazko, Konstantin Krasnitsky, Aleksandar Sinčuk, Vladimir Milošević in drugi. Od leta 2023 študira na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani v razredu profesorja Rubena Dalibaltayana.

Kot najstnik ste se zaradi študija preselili iz domačega Beograda v Ljubljano. Kako sta ta velika življenjska sprememba in osamosvojitev vplivali na vašo umetniško zrelost?

S prihodom v Ljubljano sem se prvič ločil od staršev in to je za vsakogar velika življenjska sprememba. Prevzem popolne odgovornosti za svoja dejanja, uspehe in neuspehe že v najstniških letih je za umetnike zelo koristno in zaželeno, saj spodbuja razmišljanje, širi interese in povečuje željo po učenju, kar pa neposredno vpliva na umetniško zrelost. V mojem primeru mi najprej pridejo na misel poznanstva, ki sem jih sklenil v času svojega dosedanjega življenja v Ljubljani. Spoznal sem ljudi, ki jih v Beogradu ne bi mogel spoznati, kar je posledično razširilo moja obzorja s spoznavanjem različnih kultur sveta, predvsem kultur ljudi, ki se tako kot jaz ukvarjajo z glasbo. Spoznal sem ljudi, ki prihajajo iz različnih šol in so v Ljubljano prišli s povsem različnimi pogledi na glasbo, kar je v meni prebudilo veliko idej in novih perspektiv ter mi pomagalo pri razumevanju glasbe, ki jo igram. Menim, da je spoznavanje ljudi, ki so drugačni od nas samih, in njihovih kultur ključnega pomena za razvoj mladega umetnika.

Kako se spopadate z odrsko tremo? Imate pred odhodom na oder kakšen poseben ritual, ki vam pomaga doseči popolno osredotočenost? Se je vaš odnos do treme spremenil od otroštva do danes, ko nastopate na večjih odrih?

Moj odnos do treme je danes precej drugačen, kot je bil nekoč. Ko sem bil mlajši, je bila trema nekaj, česar sem se bal in je imelo velik vpliv na kakovost nastopa, ne glede na to, kako dobro sem se pripravil. Danes pa na tremo gledam kot na normalen stranski učinek in kot na nekaj, kar mi služi kot motivacija za boljši nastop, ne pa kot razlog za strah. To je rezultat večletnega preizkušanja predkoncertnih ritualov in aktivnosti ter preprosto način življenja. Danes mi je najpomembneje, da dan nastopa začnem na dober način. Predpogoj za to je dober spanec, zato se vsak večer pred dnevom nastopa družim s prijatelji. To mi daje priložnost, da razmišljam o drugih stvareh in ne o tem, kaj bi lahko za nastop naredil še bolje. Tako lahko grem spat sproščen, saj lahko računam na dober spanec. Čez dan nikamor ne hitim, stvari počnem v svojem tempu, brez gledanja na uro in preračunavanja, tik pred samim nastopom pa pojem banano, saj sem se nekako prepričal, da mi bo zagotovila odlično izvedbo, kot nekakšen talisman. Ta »ritual« od večera pred nastopom do samega nastopa mi trenutno najbolj ustreza pri obvladovanju treme in negotovosti pred odhodom na oder.

Kako tehnologija vpliva na vaše ustvarjanje? Si pri študiju pomagate s poslušanjem posnetkov drugih pianistov na spletu ali se temu namerno izogibate, da bi ohranili lasten izraz?

Posnetke drugih pianistov najprej uporabljam za spoznavanje novih del, ki jih prej še nisem slišal ali jih nisem poznal dovolj dobro. Glasba je namenjena poslušanju in vzljubimo jo lahko samo na ta način. Po drugi strani pa se poslušanju del, ki so del mojega repertoarja, izogibam, razen če iščem rešitev za določene nejasnosti, na katere sem naletel pri svoji interpretaciji. Takrat iz posnetka obravnavam stvari, ki niso povezane z osebnim izrazom – postavitev prstov ali roke, prstne rede. Menim, da osebni umetniški izraz obstaja predvsem ob spoštovanju osnovnih pravil interpretacije glede na obdobje dela, ki ga igramo, ter ob doslednosti do lastnih občutkov, teženj in ciljev.

Glasbeno izobraževanje zahteva ogromno discipline in odrekanja. Ste kdaj podvomili o svoji poti in kaj vas je v tistih trenutkih vrnilo nazaj h klavirju? Kako sami skrbite za ravnovesje med življenjem za klavirjem in življenjem zunaj njega?

Že kot otrok sem opazil, da ukvarjanje z glasbo vključuje tudi veliko odrekanj. Takrat mi to ni bilo tako pomembno, danes pa je že precej drugače. Res je, vedno razmišljam o klavirju in štejem dneve, ki minejo brez vaje, ter si tako odrekam tudi počitek, ki sem si ga zaslužil in ga potrebuje vsak človek. Pogosto zavidam vrstnikom, ki se ukvarjajo z drugimi stvarmi, končujejo šole, za katere se je potrebno samo učiti in opraviti izpite, potem pa lahko odmislijo na vse skupaj. Odločitev o moji izobraževalni poti po končani osnovni šoli je bila izjemno težka. Spomnim se, da sem že pred mnogimi leti slutil koliko odrekanja zahteva glasbeno izobraževanje, in pomislil, kako ta pot vpliva na pomanjkanje časa z družino, prijatelji, za lastne hobije in veliko drugih stvari. Takrat se mi je zdelo, kot da to pomeni samotarsko življenje, v katerem ne bom ničesar doživel in ne bom vzpostavil nobenih odnosov. Vendar vedno, ko sem se usedel za klavir, sem začutil navdih in notranje zadovoljstvo, ki se je rojevalo vsak dan znova. Kmalu sem ugotovil, da čeprav glasbeno izobraževanje pomeni odrekanja, meni ponuja več, kot bi mi lahko ponudil katerikoli drugi poklic. Ugotovil sem, da ob dobri organizaciji in pravih prioritetah nobeno delo, tako kot tudi igranje klavirja, ne more prevzeti človekovega življenja in mu odvzeti prav teh stvari, zaradi katerih me je včasih skrbelo.

Če bi imeli možnost preživeti en dan s katerimkoli skladateljem ali pianistom iz preteklosti, kdo bi to bil in kaj bi ga vprašali?

Zelo težko bi se odločil samo za enega, saj obstaja toliko velikih umov, ki so zaznamovali zgodovino ter moje življenje in bi si jih želel spoznati. Eden izmed njih je zagotovo Franz Liszt. To je zato, ker se mi on zdi kot nekdo, ki ni bil suženj glasbe, temveč je bil poln strasti do življenja, ljubezni in vsega, kar nas obdaja. To je nekaj, k čemur stremim tudi sam, in razlog, zakaj bi rad imel takšne ljudi okoli sebe. Spretnost preoblikovanja tega v glasbo na tako jasen in prepričljiv način me je vedno fascinirala. Eno vprašanje, ki bi mu ga postavil, je, ali je kljub slabemu odzivu Johannesa Brahmsa in Clare Schumann na njegovo Sonato v h-molu ostal samozavesten in ohranil svoje stališče do te sonate, ki je še danes vrhunec pianističnega solo repertoarja.

Kaj je najbolj dragocen nasvet, ki ste ga kdaj prejeli od svojega profesorja ali mentorja, pa ni bil neposredno povezan s tehniko igranja?

Najboljši nasvet, ki sem ga dobil, morda zveni preprosto, vendar mislim, da ima veliko težo. Nekajkrat mi je profesor Ruben Dalibaltayan med urami rekel: “Vedno, ko bereš note, se moraš za vse, kar je v njih napisano, za vsako oznako v vsakem taktu, vsako spremembo tonalitete, dinamike ali razpoloženja vprašati – zakaj?”. Enkrat mi je na prvo stran skladbe, na kateri sva takrat delala, z velikimi črkami napisal »Zakaj?«. Naše delo zahteva večjo koncentracijo kot večina drugih del in če ta med delom pade, nam lahko zelo hitro uidejo nekatere podrobnosti. Tako se mi je velikokrat zgodilo, da sem delal nekaj, kar sem prebral v notnem zapisu, vendar brez razmišljanja o tem in iskanja razloga, zakaj je skladatelj to napisal prav tam, zato je rezultat zvenel popolnoma banalno. Šele s popolnim razumevanjem vsakega elementa notnega zapisa sem dobil popolno in pravo sliko tega, kar si je skladatelj zamislil. Na koncu dneva je glasba univerzalna in služi temu, da izrazimo nekaj, kar je z besedami neizrekljivo, zato nikoli ni dovolj samo prebrati oznak, napisanih v notnem zapisu, in to upoštevati brez razmisleka.

Priprava na tehnično in čustveno tako zahtevno delo, kot je 3. klavirski koncert Prokofjeva, zahteva izjemno mentalno kondicijo. Kako ohranite psihološki fokus in mirno glavo v trenutkih, ko se zdi, da so tehnične zahteve skladbe na meji izvedljivega?

Prokofjev koncert je verjetno tehnično in mentalno najzahtevnejše delo, ki sem ga igral do zdaj. Specifičen je po tem, da so vsi trije stavki koncerta zelo virtuozni in težki. To zahteva zelo dobro ravnovesje med mirnostjo in svobodo pri izkazovanju virtuoznosti ter eksplozivnega karakterja, ki ga ta koncert vsebuje. Prokofjev je znan po svojih baletih, ki jih je pisal, in zame je med igranjem najpomembnejše, da se spomnim tega dejstva. Baletna glasba je namenjena plesu, zato je natančno določena in načrtovana, tako da plesalci vedno stabilno čutijo ritem, imajo za zahtevnejše gibe dovolj časa in se lahko vse izvede elegantno. Prav tako se kljub neverjetni težavnosti tega koncerta trudim najti mesta, kjer se lahko sprostim in umirim, kar mi daje občutek popolne kontrole nad izvedbo koncerta. 

Sodelovali ste z izjemnimi pedagogi iz različnih okolij in z različnimi pristopi k poučevanju klavirja. Kako se kot mlad pianist spopadate z močnimi vplivi velikih profesorjev? Kako predelate njihove, včasih morda celo različne nasvete, in hkrati ohranite lastno intuicijo?

Glasba je zelo subjektivna stvar. V mojem primeru je pri delu z drugimi profesorji pogosto, da se z interpretativnimi predlogi v celoti ne strinjam. Prav tako se dogaja, da mi je en vidik blizu, medtem, ko mi drugi sploh ne ustreza. Menim, da sem nekdo, ki vedno ohranja svoja stališča glede izraza, in zelo težko spremenim svojo pogled, ne glede na to, kako zelo se trudim poslušati predloge profesorja. Ena anekdota, ki se je spomnim z začetka svojega srednješolskega izobraževanja, je ta, da je moj sedanji profesor Ruben Dalibaltayan gostoval na moji šoli v Beogradu in sva imela eno uro skupaj. Delala sva na etudi Sergeja Rachmaninova in profesorju moja interpretacija ni bila všeč. Glavna kritika je bila prehiter tempo, na katerega sem bil zelo ponosen. Po tej uri so me starši vprašali, kako mi je bil ta profesor všeč, in rekel sem, da nikakor nisem bil zadovoljen. Ostal sem pri svojem občutku in več kot pol leta igral v hitrem tempu, vendar sem po toliko časa vseeno ugotovil, da je imel profesor popolnoma prav glede tega, kar mi je priporočil. Takrat sem se naučil, da nikoli ne smemo odpisati tujega mnenja, temveč moramo biti pripravljeni poslušati in razmisliti o vsakem predlogu, ne glede na to, kako prepričani smo v svoj prav.