Martin Matkovič

Glasbena pot Martina Matkoviča se je začela pri petih letih na Glasbeni šoli Ljubljana Moste – Polje, nato je šolanje nadaljeval na Glasbeni šoli Vrhnika pri prof. Niki Tkalec. Trenutno se izobražuje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer kot vzporedni dijak Gimnazije Vič obiskuje pouk klavirja pri prof. Tadeju Horvatu. Udeležil se je številnih državnih in mednarodnih tekmovanj, na katerih je prejel prve nagrade, nagrade občinstva ter posebna priznanja. Leta 2026 je na državnem tekmovanju TEMSIG osvojil prvo nagrado in zlato plaketo v disciplini klavirski duo. Izpopolnjeval se je pri uglednih pedagogih in pianistih, med katerimi so Selma Chicco Hajdin, Sea Lee, Vladimir Mlinarić, Tatjana Ognjanovič, Aleksandar Serdar, Simon Trpčeski, Valentina Češnjevar, Aleksandra Češnjevar Glavina in Lorenzo Cossi.

Pablo Kovač Takahashi

Pablo Kovač Takahashi je začel z učenjem klavirja na Glasbeni šoli Vrhnika v razredu prof. Kaje Stražar in prof. Nike Tkalec. Šolanje je nadaljeval na Umetniški gimnaziji Koper pod mentorstvom prof. Selme Chicco Hajdin. Trenutno se izobražuje na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu prof. Nine Prešiček Laznik, redno pa umetniško sodeluje tudi s prof. Rubenom Dalibaltayanom. Nastopil je na številnih koncertih, javnih prireditvah in radijskih snemanjih ter svojo umetniško osebnost izpopolnjeval na mojstrskih tečajih pri uglednih pianistih in pedagogih, med katerimi so Selma Chicco Hajdin, Ruben Dalibaltayan, Daniel Rivera, Rita Kinka, Lorenzo Cossi in Sijavuš Gadžijev. Od leta 2016 se redno udeležuje mednarodnih tekmovanj, kjer dosega vrhunske rezultate in posebne nagrade. Leta 2026 je na državnem tekmovanju TEMSIG osvojil prvo nagrado in zlato plaketo v disciplini klavirski duo.

Imata pred odhodom na oder kakšen skupen ritual, ki vama pomaga doseči medsebojno povezanost pri igranju?

Pred nastopom poskušava ustvariti čim bolj sproščeno vzdušje. Če se le da, prideva na prizorišče skupaj, se med potjo pogovarjava in šaliva, nato pa se skupaj uigrava in se osredotočiva na nastop. Pomembno nama je, da se na oder ne podava napeta, ampak sproščena in pripravljena uživati v glasbi. Ko usedeva za klavirja, se ta povezanost z glasbo in drug z drugim samo še poglobi.

Dela katerih skladateljev najraje igrata in pri katerih skladbah se vajini individualnosti v glasbenem svetu najlepše povežeta?

Najraje igrava dela, pri katerih je v ospredju muzikalnost. Oba zelo uživava v oblikovanju fraz, barv in značaja glasbe, pri duu pa je še posebej zanimivo, da lahko ustvariva zvok, ki je širši in bogatejši kot pri enem samem klavirju.

Zelo rada igrava Mozarta, saj zahteva izjemno natančen, briljanten, hkrati pa graciozen in igriv način igranja. Zelo se veseliva tudi Schubertove Fantazije v f-molu, ki se je trenutno lotevava, saj predstavlja nekakšen mejnik klavirske štiriročne literature.

 Kaj je najbolj dragocen nasvet za dobro medsebojno sinergijo, ki sta ga kot duo prejela od svojega profesorja ali mentorja?

Najin profesor Slaven Kulenović je izvrsten dirigent, pianist in je posameznik, ki res živi za glasbo, zato je bil njegov poudarek predvsem na tem, da mora najina izvedba pustiti močan vtis. Na vajah se zato nismo ukvarjali pretirano s tehničnimi podrobnostmi (to je bila seveda najina domača naloga), ampak predvsem z interpretacijo, glasbenim značajem in celotnim vtisom. Nekaj končnih in detajlnih popravkov pa sta z nama delila tudi odlična pianistka Nika Tkalec in pianist Jure Žbogar.

Veliko pa sva naredila tudi sama. Na Glasbeni šoli Vrhnika sva imela privilegij vaditi na dveh vrhunskih klavirjih in sva se dogovorila, da se res vsak dan dobiva za vsaj nekaj skupnega vadenja. To je sčasoma preraslo v ure in ure vsakodnevnega skupnega dela – tudi ob sobotah in nedeljah zgodaj zjutraj. Veliko sva se naučila drug od drugega, pomagalo pa nama je tudi zdravo tekmovanje: kdo bo hitreje pripravil določeno mesto, kdo ga bo odigral bolj čisto in prepričljivo… Srečo imava tudi v tem, da imava zelo podoben pogled na interpretacijo.

Klavirski pedagogi pogosto svetujejo snemanje med vadbo. Ali se med skupnim delom snemata in kako vama to pomaga pri usklajevanju natančnega, sinhronega igranja in fraziranja?

Da, snemava se zelo redno. Pri komorni igri je to eden ključnih pripomočkov, saj med igranjem marsičesa preprosto ne slišiva tako, kot to sliši poslušalec. Posnetek nama omogoči, da se odmakneva od samega igranja in bolj objektivno poslušava, kaj dejansko ustvarjava. Tako lahko veliko lažje opaziva težave pri sinhronosti, fraziranju, dinamiki in medsebojnem odzivanju.

Zelo učinkovito se je izkazalo tudi snemanje krajših odsekov – nekaj taktov ali posamezne fraze – ki jih nato poslušava in postopoma izpopolnjujeva. Podoben način dela je uporabljal tudi Yunchan Lim, zmagovalec Van Cliburnovega tekmovanja leta 2022. Njegov gostitelj je povedal, da je Lim vadil v kratkih odsekih, jih snemal na telefon, poslušal posnetke in nato ponovno delal na mestih, ki jih je želel izboljšati. Tudi sam Lim je pozneje opisoval, kako je pri pripravi nekaterih skladb več ur posvečal le nekaj taktom.

Pri vadbi v duu sva doživela tudi precej zabavno izkušnjo z metronomom. Ker se pri dveh klavirjih metronom zelo težko sliši, sva vsak uporabila brezžično slušalko. Eden od naju je metronom konstantno nekoliko prehiteval, drugi pa zamujal. Skoraj sva si že skočila v lase, ko sva ugotovila, da je bil problem v tem, da je imela ena slušalka zamik. Na koncu sva se temu samo še smejala.

Kako pomembno se vama zdi, da se ujameta tudi v vsakdanjem življenju in ne le v glasbi? Ali to vpliva na kakovost skupne igre v klavirskem duu?

Zdi se nama, da je to, da se zelo dobro ujameva tudi v vsakdanjem življenju, ključnega pomena za kakovost skupne igre. Bolj ko se spoznavava in več časa preživiva skupaj, bolj enotna postajava tudi pri igranju. Midva sva k temu pristopila zelo naravno – že od začetka sva veliko časa preživela skupaj tudi zunaj glasbe, se pogovarjala, družila in počela različne stvari. S tem se je med nama ustvarilo veliko medsebojnega zaupanja, kar se neposredno prenese tudi na oder. Ko si z nekom povezan in mu zaupaš, je veliko lažje skupaj dihati, se odzivati drug na drugega in ustvariti resnično povezano glasbeno interpretacijo.

Ali imata mogoče kakšne skupne hobije ali interese zunaj glasbe, ki vama služijo kot sprostitev in krepijo vajino medsebojno zaupanje?

Skupne hobije imava tudi zunaj glasbe, saj se nama zdi, da so zelo pomembni za sprostitev in krepitev medsebojnega zaupanja. Rada skupaj kuhava, tečeva, igrava nogomet in se ukvarjava z različnimi športi. Nazadnje sva pretekla 21 kilometrov in si pozno zvečer skupaj skuhala večerjo. Meniva, da so to ključni trenutki, ki naredijo najin duo edinstven. Šport nama je pomemben predvsem zato, ker ti pomaga, da po dolgem in intenzivnem delu za klavirjem popolnoma odklopiš misli in si nato pri vaji bolj zbran in učinkovit. Hkrati te uči discipline – tudi takrat, ko se ti ne ljubi ali ti ni prijetno, vztrajaš in narediš, kar si si zadal. Ta disciplina se nato prenese tudi na delo za klavirjem. Veliko časa preživiva tudi ob poslušanju glasbe. Včasih se dobiva samo zato, da skupaj poslušava določena dela in se o njih pogovarjava. Poleg tega pa naju povezujejo tudi čisto vsakdanje stvari – sladoled, pikniki, kakšen obisk McDonald’sa in skupne vožnje iz šole. Prav takšni preprosti trenutki nama omogočajo, da se še bolje spoznava in da je najino sodelovanje tudi glasbeno bolj povezano.

Zmaga na TEMSIG-u je čudovit uspeh, ki pa prinaša nove izzive. Kakšne cilje imata za prihodnost kot klavirski duo?

Uspeh, kot je prvo mesto na TEMSIG-u, nama predstavlja veliko spodbudo, hkrati pa se zavedava, da je to šele začetek najine skupne poti v klavirskem duu. Najin prvi veliki cilj je nastop v okviru cikla Pianissimo, kjer se želiva predstaviti v najboljši luči in občinstvu ter glasbenim kritikom pokazati svoje skupno muziciranje. Posebej se veseliva priprave in izvedbe Schubertove Fantazije v f-molu za klavir štiriročno, ki velja za eno najlepših in najpomembnejših del klavirske literature za duo. Ker bova v prihodnje študirala na različnih lokacijah, bo skupno delo morda nekoliko zahtevnejše, vendar verjameva, da to ne bo zmanjšalo najine želje po nadaljnjem sodelovanju. V prihodnosti si želiva pripraviti še več koncertov in recitalov, zanimiva pa se nama zdijo tudi tekmovanja, saj omogočajo srečanja z drugimi klavirskimi dui in prinašajo nove glasbene izkušnje. Predvsem pa meniva, da je igranje v klavirskem duu izjemna priložnost za medsebojno učenje. Skozi skupno delo, pogovore o glasbi in deljenje različnih pogledov na interpretacijo oba rasteva kot glasbenika in širiva svoje razumevanje umetnosti klavirskega igranja.

Se na odru bolje počutita kot solista ali kot del klavirskega dua?

Oba načina imata svoj čar, zato je težko reči, ali je lepše nastopati kot solist ali kot del klavirskega dua. Biti sam na odru pomeni, da si popolnoma odvisen od sebe, po drugi strani pa je nekaj posebnega, ko na oder stopiš z nekom, ki ti je glasbeno in interpretativno blizu. Midva sva skozi skupno delo zelo dobro izkusila, kako je skupaj dosegati cilje in doživljati uspehe, in tega nobeden od naju ne obžaluje – prav nasprotno, želiva si še več takšnih izkušenj. Igranje v duu ima svoje prednosti. Veš, da se lahko v določenem trenutku zaneseš na soigralca, hkrati pa te njegova prisotnost spodbuja, da si še bolje pripravljen, saj na oder ne stopaš samo zase, ampak tudi zanj. Če eden od naju v kakšnem trenutku ni povsem zadovoljen s svojim igranjem, ga lahko drugi že med nastopom spodbudi in mu pomaga, da se zbere. Morda zato na koncu niti ni pomembno, kaj je »bolje«. Kot je dejal Artur Rubinstein: »V umetnosti ni ničesar, kar bi bilo najboljše. Vse je samo drugačno.« Tudi midva na solo igranje in igranje v duu gledava kot na dve različni izkušnji. Nama pa ima skupno muziciranje prav poseben čar – predvsem zato, ker lahko vse, kar se zgodi na odru, doživiva in ustvariva skupaj.