Pianistka Neža Tovšak je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Rubena Dalibaltayana. Med študijem se je udeležila številnih tekmovanj na državni in mednarodni ravni in dosegla zavidljive uspehe, za kar ji je Rotary klub Ljubljana leta 2024 podelil štipendijo. Svoje znanje je izpopolnjevala na klavirskih seminarjih, ki so jih vodili priznani pianisti Valery Piasetsky, Laszlo Baranyay, Oleg Marshev, Konstantin Bogino, Julia Gubajdulina in Simon Trpčeski.

Kaj vas pri igranju klavirja najbolj navdušuje?

Pri ukvarjanju z glasbo in igranju klavirja me navdušuje že sam proces od zbiranja literature in poslušanja skladb do učenja in izdelovanja programa s profesorjem. Vedno mi je pomemben tudi cilj − nastop, koncert ali tekmovanje, skratka trenutek, ko lahko svoje delo in ustvarjanje delim z drugimi. Vedno znova me fascinira dejstvo, da lahko poustvarjamo mnogo izjemnih del, se s skladateljem skozi skladbo povežemo, ga poskušamo razumeti, njegove ideje združimo z našimi ter to sporočilo predamo med občinstvo in v vesolje.

Kaj ste v življenju pridobili z igranjem klavirja oz. ukvarjanjem z glasbo?

Menim, da smo vsi glasbeniki oz. umetniki lahko hvaležni, da smo v sebi znali prebuditi talent in željo po ukvarjanju z glasbo. Igranje klavirja mi predstavlja poseben svet, v katerega se lahko kadarkoli zatečem. Tam se počutim varno. Vem, da je to nekaj mojega, da mi tega nihče ne more vzeti. Glasba v meni prebudi razmišljanja in čustva, za katera marsikdaj ne vem, da obstajajo, omogoča pa mi tudi sporazumevanje v jeziku, ki je vsem univerzalen. Poleg raziskovanja emocionalnega in spiritualnega vidika me igranje klavirja uči samodiscipline, potrpežljivosti in poguma.

Kdo so vaši vzorniki in kaj vas navdušuje pri njih?

Moji vzorniki so ljudje, ki jih osebno poznam in do njih gojim veliko spoštovanje; ljudje, ki mi dajejo modre nasvete in s katerimi se lahko odkrito pogovarjam o vseh stvareh ter jim zaupam; ljudje, ki dobro in pravično delujejo iz svojih notranjih neoporečnih moralnih vzgibov ter so do drugih nepopustljivo iskreni in odkriti. Na moji poti sta takšni osebi oba moja profesorja: profesor Sijavush Gadjiev, s katerim sem pet let študirala na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, ter moj sedanji profesor Ruben Dalibaltayan, s katerim že tretje leto študiram na Akademiji za glasbo. Poleg tega da sta mi oba doslej predala že ogromno neprecenljivega klavirskega znanja, sta mi privzgojila tudi druge človeške vrednote, mi razširila pogled na umetnost in pomagala pri odkrivanju lastnega glasbenega jezika. Profesor Gadjiev mi je že kot štirinajstletnici pomagal oblikovati in razvijati identiteto, odkrivati svet in smisel glasbe ter ceniti umetnost. Predočil mi je pomembnost vsestranske splošne razgledanosti in me navdihnil s svojimi življenjskimi zgodbami. Vsaka ura klavirja je bila nekaj posebnega, saj mi je s svojim edinstvenim predajanjem znanja, ogromno razgledanostjo, srčnostjo in iskrenostjo že zelo zgodaj postal pomemben steber v življenju in vir motivacije. Tudi sedaj je v študijskih letih profesor Dalibaltayan ključna oseba v mojem razvoju, ne samo klavirskem, temveč tudi osebnostnem. Je izjemen človek in profesor z velikim srcem ter ogromno zakladnico znanja, ki ga brezmejno predaja študentom. Skozi skupno delo in igranje mi pomaga začutiti in razumeti skladbo ter me vzpodbuja pri lastnem izražanju. Vedno se osredotoči na posameznikov individualni razvoj in išče individualne rešitve za morebitne probleme, s katerimi se študent srečuje. Vsako učno uro mi preda kanček svoje modrosti in vsakič se z veseljem vrnem k skupnemu delu. Zdi se mi izjemnega pomena, da učenec oz. študent v profesorju najde vzornika. Zelo sem hvaležna, da je tako tudi v mojem primeru.

Ali vam katera dejavnost izven glasbe pomaga pri igranju klavirja in na kakšen način?

Zelo rada imam vse vrste umetnosti. Kadar potujem, rada raziskujem mesta, arhitekturo ter obiskujem galerije in muzeje. Rada opazujem ljudi in spoznavam nove kulture. Inspiracijo velikokrat dobim prav iz zgodb novih ljudi in različnih življenjskih prizorov, ki sem jim priča. Veliko vlogo pri mojem ustvarjanju in na splošno v življenju imajo tudi moja družina in prijatelji – glasbeniki in tudi prijatelji, ki se z glasbo ne ukvarjajo. Z njimi se lahko pogovarjam o vseh stvareh, delim razmišljanja in počnem razne zabavne aktivnosti, s pomočjo katerih se lahko sprostim in odmislim klavir. Nato se napolnjena s pozitivnimi čustvi in dobro energijo vrnem za klavir in še z večjim navdihom začnem igrati ter študirati nove stvari.

Kakšni so vaši cilji za to študijsko leto?

Priprave na prihajajoče študijsko leto so se začele že med poletjem. Avgusta sem bila na poletnem seminarju pri profesorju Dalibaltayanu v Makarski, kjer sva začela delati na programu, ki ga bom študirala v prihajajočem študijskem letu. Jeseni me čaka koncert v sklopu abonmaja Hugo Wolf za mlade v rojstni hiši Huga Wolfa v Slovenj Gradcu, v začetku oktobra pa koncert s triom na Festivalu Ljubljana. V sezoni 2024/25 bom nastopila kot solistka z orkestrom SNG Maribor, kjer bom izvedla prvi koncert Sergeja Rahmaninova, ki mi je zelo pri srcu. S prvim koncertom Sergeja Prokofjeva pa se bom pripravljala na prihajajočo avdicijo na Akademiji. V bližajočem se študijskem letu bom prav tako nastopila v ciklu Pianissimo, ki ga organizira Epta Slovenije, kjer bom izvedla tri koncerte v glasbenih šolah po Sloveniji. Aprila in maja bomo s triom v sklopu cikla GM oder, pod okriljem Glasbene mladine Slovenije, izvedle serijo koncertov po Sloveniji – v Slovenski Filharmoniji, celjskem Narodnem domu ter še ponekod. Udeležila se bom tudi kakšnega tekmovanja. Čaka me zelo pestra koncertna sezona, ki pa mi bo zagotovo prinesla velik napredek, motivacijo, ogromno lepih spominov in pozitivnih izkušenj.

Imate kakšno vizijo v zvezi z ukvarjanjem z glasbo?

Sem precej spontana oseba, prekomerno planiranje in načrtovanje prihodnosti se mi zdi nesmiselno, saj lahko življenje vsak trenutek obrne krmilo in zajadra po svoje. Seveda pa je moja želja oz. cilj, da poskušam iz sebe na področju glasbe iztisniti maksimum in pri študiju klavirja izkoristiti vse dane možnosti. Po zaključku študija v Ljubljani načrtujem izobraževanje v tujini, verjetno v Nemčiji ali Avstriji, saj si želim poleg bogatega glasbenega življenja spoznati tudi nove ljudi, glasbenike in izkusiti način življenja v večjem mestu. Upam, da bom lahko glasbo še dalje v čim večjih razsežnostih delila s publiko ter pridobljeno znanje kasneje predajala tudi mlajšim generacijam.

Kateri je vaš najlepši spomin na študij na osnovnošolski ravni?

Ob branju vprašanja najprej privrejo spomini, za katere ne bi ravno rekla, da so najlepši, so pa zagotovo hecni in vredni deljenja. Dan tekmovanja je za glasbenika že sam po sebi precej stresen, jaz pa sem si stres kar dvakrat še dodatno povečala oz. mi ga je življenje samo. Ko sem bila stara 11 let, smo se z družino v zgodnjih jutranjih urah odpravljali na tekmovanje nekam na Primorsko. Ker nisem jutranji tip človeka, sem do zadnje minute tičala v postelji, nato pa sem se v nekaj minutah morala obleči in pripraviti za pot. V hitenju v kopalnici nisem bila pozorna, kje švigajo moje roke, in kar naenkrat je desna roka pristala v kaktusu, polnem bodic. Izvlekla sem jo. Prstanec in mezinec so mi krasile bodice. Na pomoč je takoj priskočila babica, ki mi je izdrla vse bodice, mi povezala prsta, nato pa smo se odpravili na pot. Na tekmovanju sva s prijateljem Rokom Tadejem Brunškom v kategoriji klavirski duo prejela prvo nagrado in absolutno nagrado celotnega tekmovanja v kategoriji klavirski duo. Lahko bi rekla − slab začetek, dober konec. Tudi nekaj let kasneje sem se, misleč, da sem že zrelejša, tik pred nastopom na tekmovanju na Hrvaškem, ko so organizatorji že prišli pome za nastop, zaklenila v stranišče. Ključavnica se je zataknila in nisem mogla ven. Na srečo je bilo pod vrati dovolj prostora, da sem se lahko splazila ven, s svojo črno koncertno obleko pa olajšala delo čistilkam in pobrisala ves prah. Prisopihala sem na oder, suvereno odigrala program, tako da je bilo na koncu vse dobro. Za konec pa naj še dodam malo manj stresen in zares lep spomin, ko sem pri štirinajstih letih, ob koncu seminarja prof. Konstantina Bogina, nastopila na Ptujskem gradu in imela nato prvi intervju za televizijo. Bolj kot nastopa me je bilo strah intervjuja. No, na koncu sem ugotovila, da se za klavirjem počutim dosti bolj domače kot za mikrofonom.

Kaj menite, da potrebuje vsak učenec/študent klavirja, da se uspešno razvije?

Profesionalno ukvarjanje z glasbo oz. igranje inštrumenta zahteva disciplino in vztrajnost že od rosnih let. Seveda večinoma otroci v zgodnjih letih še ne vedo zares, če se želijo s tem tudi profesionalno ukvarjati, vendar se mi zdi pomembno, da jih, če v njih prepoznamo talent oz. željo, ustrezno spodbujamo pri iskanju lastne motivacije za učenje oz. vadenje. Sama sem imela izredno srečo, saj me je moja prva profesorica Manja Gošnik Vovk že zelo zgodaj popeljala v svet klasične glasbe in mi z urami klavirja pomagala odkriti talent,  zanimanje in radovednost za učenje. Pripravljala, spodbujala in motivirala me je na nastopih, koncertih, seminarjih in tekmovanjih ter mi nudila nepredstavljivo število dodatnih ur. Spremljala me je na vseh glasbenih podvigih, me bodrila ter mi pomagala pri vzpenjanju na pianistični poti. Je oseba, ki mi je pomagala najti življenjsko pot, za kar ji bom vedno hvaležna. Poleg učiteljev imajo pomembno vlogo tudi starši. Otroka morajo ustrezno vzpodbujati in mu igranje klavirja ter ustvarjanje glasbe prikazati v vsej svoji polnosti, ne pa kot obvezo oz. prisilo. Menim, da so lahko mladim pianistom v veliko vzpodbudo in motivacijo tudi tekmovanja, vendar z ozirom na igranje in napredovanje, ne pa toliko na tekmovalnost in primerjanje z drugimi. Kot mlado pianistko so me vedno navduševali tudi seminarji izjemnih profesorjev, ki jih je naša glasbena šola vedno odlično organizirala, prav tako pa poletne šole, kjer smo se z drugimi pianisti, poleg vadenja in dela s profesorji, tudi vedno zabavali   in družili. Še danes se. Ključnega pomena pri razvoju pianista oz. umetnika se mi zdi tudi vsesplošna razgledanost. Skozi različne aktivnosti in doživetja, ki ne vključujejo nujno samo glasbe, postanemo polnejše osebe. Vtisi in spomini na različne dogodivščine nam pomagajo krepiti glasbeno imaginacijo in tako omogočajo lažje pripovedovanje zgodbe skozi igranje. Veliko vlogo pri razvoju glasbene osebnosti imajo tudi koncerti oz. kakršnakoli glasbena doživetja, ki nam lahko predstavljajo velik vir inspiracije in nas motivirajo. Poleg tega je izrednega pomena tudi poslušanje glasbe vseh zvrsti. Tako si lažje izoblikujemo okus in poiščemo smernice, po katerih se želimo gibati. Odraslemu pianistu oz. študentu pa, menim, največ prinesejo nastopi in koncerti, skozi katere se lahko kot umetnik predstavi publiki. Zelo podpiram vse razpise, festivale in organizacije, ki mladim glasbenikom omogočajo koncertiranje po Sloveniji in v tujini ter tako vzpodbujajo njihov razvoj in prepoznavnost.

Poleg solističnega igranja, igrate tudi v komornih zasedbah/ z orkestri. Kaj nam lahko poveste o tem in kaj menite, da vam nudi kot pianistu/pianistki igranje v zasedbi? Bi bilo pomembno, da se že na osnovni stopnji uvaja redno igranje v komornih zasedbah?

Sodelovanje z različnimi glasbeniki in povezovanje skozi glasbo se mi zdi ključnega pomena za uspešno razvijanje glasbene osebnosti in širjenje glasbenega horizonta. Spoznavanje in ukvarjanje z repertoarjem, napisanim za komorne zasedbe, kot so klavirski duo, trio, kvartet in kvintet, me vedno navdušuje in z veliko radovednostjo raziskujem svet komorne glasbe. Z violinistko Marijo Terezijo Kolman in čelistko Nušo      Planinc, pod mentorstvom profesorja Vasilija Meljnikova, igram v klavirskem triu Ad Astra. Kot pianistka se v triu počutim zelo odgovorno oz. kot temelj zasedbe, ki jo nadgradita violina in čelo ter spojita glasbeno idejo, ta pa zaživi skozi naše igranje. Sodelovanje v komornih zasedbah glasbeniku zagotovo izostri uho, saj je treba ves čas zbrano poslušati, hkrati pa se je treba naučiti tudi prilagajati oz. sprejemati sporazume glede glasbenih interpretacij in idej. Ves čas moraš biti zelo pozoren na sorazmerje med inštrumenti in tudi pripravljen, da se prilagodiš različni akustiki in dvorani. Veliko se naučiš tudi o drugih inštrumentih, ne počutiš se osamljeno. Zelo sem srečna, da se s puncama v triu odlično razumemo, da zelo dobro sodelujemo tudi z našim profesorjem, ki nam na urah vedno poskuša pomagati in dajati koristne nasvete, hkrati pa nam dopušča umetniško svobodo ter možnost lastnega izražanja. Poleg igranja v duu, triu in kvintetu sem se marsikdaj srečala tudi s sodelovanjem v večjih ansamblih in orkestrih. V takšnih zasedbah sem igrala pretežno ob izvajanju novitet  mlajše generacije slovenskih skladateljev. Vedno se mi zdi zanimivo, da se preizkusim tudi kot del  orkestra. Lani sem tako sodelovala pri izvedbi koncerta simfoničnega orkestra Univerze Tufts iz Bostona in pri izvedbi nove slovenske opere skladatelja Vida Ožbolta v Slovenski filharmoniji. Po takšni bogati glasbeni simbiozi med ogromno izvajalci si včasih želim, da bi bil klavir del simfoničnega orkestra. Sama imam zelo lepe spomine na igranje v komorni zasedbi na osnovni stopnji učenja klavirja v Glasbeni šoli Velenje. Skupaj s pianistom Rokom Tadejem Brunškom sva igrala v klavirskem duu, nastopala in tekmovala. Na državnem tekmovanju Temsig leta 2014 sva prejela prvo nagrado ter posebno nagrado za 100 točk. Prav tako sva leto prej prvo nagrado prejela tudi na tekmovanju Tartini v Piranu. Zelo sem hvaležna takratnima mentoricama, prof. Manji Gošnik Vovk in prof. Moniki Vehovec, ki sta naju ves čas podpirali in bodrili, nama nudili dodatne ure in naju spremljali na vseh nastopih in tekmovanjih. Nudenje možnosti igranja v komornih skupinah na osnovnošolski stopnji glasbenega šolanja se mi zdi izjemnega pomena, saj otrokom zagotovo prinese veliko motivacije, možnost socializacije, nabiranje izkušenj in spominov ter povezovanje s sovrstniki skozi glasbo. Pianisti smo že med vadenjem pretežno sami, zato se mi igranje v komornih zasedbah vedno zdi dobrodošla in vzpodbudna ideja.